Kaj so stanja v sistemu TARGET?

24. julij 2025

Od časa do časa lahko v medijih zasledite, da imajo nekatere države euroobmočja v sistemu TARGET veliko negativno stanje (obveznost), druge pa veliko pozitivno stanje (terjatev). Obstajajo najrazličnejše teorije, kaj to pomeni. A kaj pravzaprav so ta stanja?

Kaj je TARGET?

Sistem TARGET (Trans-European Automated Real-time Gross settlement Express Transfer oziroma transevropski sistem bruto poravnave v realnem času) združuje več storitev infrastrukture finančnih trgov: T2 za poravnavo plačil, T2S za poravnavo vrednostnih papirjev in TIPS za poravnavo takojšnjih plačil. Centralne in poslovne banke uporabljajo TARGET, da poravnavajo transakcije v eurih ter varno in preprosto premikajo denar iz ene banke v drugo, in sicer tako znotraj posamezne države kot tudi čezmejno. To je bistveno za delovanje gospodarstva.

Tako centralne kot tudi poslovne banke imajo v sistemu TARGET svoj račun.

Več o sistemu T2 in storitvah sistema TARGET.

Kaj so stanja v sistemu TARGET?

Na integriranem trgu se denar ves čas premika, med drugim tudi preko državnih meja. Vsak euro začne svojo pot v eni od držav euroobmočja ali v ECB, vendar ni nujno, da tam tudi ostane.

Neto pretok denarja med dvema državama (vsi prejeti zneski minus vsi poslani zneski) se beleži v bilanci stanja nacionalne centralne banke vsake od teh dveh držav, in sicer ne glede na to, ali je prenos izvedla poslovna ali centralna banka. Stanja v sistemu TARGET so akumulacija teh tokov po določenem času. Tudi ECB pošilja in prejema denar preko državnih meja, ko izvaja denarno politiko, zato ima prav tako svoje stanje v sistemu TARGET.

Da ne bi vsaka centralna banka euroobmočja imela ločenega stanja z vsako drugo centralno banko euroobmočja in z ECB, se na koncu vsakega dne vsa dvostranska stanja v vseh storitvah TARGET poenostavijo v eno samo stanje z ECB.

Povedano preprosto, če so banke v eni državi čezmejno poslale več denarja po sistemu TARGET, kot so ga iz njega prejele, bo imela centralna banka te države negativno stanje. Če so prejele več denarja, kot so ga poslale, bo imela centralna banka te države pozitivno stanje. Če so plačila iz države natanko enaka plačilom v državo, bo stanje v sistemu TARGET za to centralno banko enako nič.

Zakaj banke pošiljajo denar bankam v drugih državah?

Centralne banke in poslovne banke opravljajo medsebojna čezmejna plačila po sistemu TARGET iz naslednjih razlogov:

• da bi plačale blago, storitve ali finančno premoženje, ki prihaja iz druge države, bodisi v svojem imenu ali v imenu svojih strank;

• da bi prenesle denar v drugo državo v imenu svojih strank (npr. nakazila);

• ko si medsebojno posojajo denar;

• med izvajanjem denarne politike (npr. operacije odprtega trga, kot so nakupi vrednostnih papirjev, ki vključujejo čezmejno poravnavo);

• ko čezmejno prodajajo ali kupujejo finančne vrednostne papirje.

Zakaj se pozitivno stanje v sistemu TARGET imenuje terjatev, negativno stanje pa obveznost?

To je povezano z računovodstvom in bilancami stanja, zato moramo za razumevanje upoštevati dvoje.

1. Euroobmočje ima samo eno valuto, a ker je sestavljeno iz številnih držav, ne obstaja ena sama centralna banka z bilanco stanja za euro. Namesto tega ima centralna banka v vsaki državi svojo bilanco stanja.
2. Ko centralna banka prvič izda denar, se to zabeleži v njeni bilanci stanja. Denar se zabeleži na strani obveznosti v bilanci stanja (kot depozit), medtem ko so sredstva (ali terjatve), ki ustrezajo denarju, ki je bil ustvarjen, zabeležena na strani sredstev (na primer kot posojilo).

Ko se denar po sistemu TARGET prenese iz ene države euroobmočja v drugo, centralna banka države, ki denar prejme, to zabeleži v svoji bilanci stanja kot dodatno obveznost. Vendar pa se premakne samo obveznost: sredstvo ostane v izvirni bilanci stanja.

Na primer, če euri, ki so bili prvotno izdani v Italiji, končajo v Nemčiji, ima računovodsko gledano nemška centralna banka zaradi tega dodatno obveznost (denar), medtem ko sredstvo ostane v italijanski centralni banki. To pomeni, da njuni bilanci stanja nista več uravnovešeni: nemška centralna banka mora dodati izravnalno postavko, saj je zdaj v njeni bilanci stanja več eurov, kot jih je prvotno ustvarila, medtem ko mora italijanska centralna banka dodati izravnalno postavko, ker ima v svoji bilanci stanja zdaj manj eurov, kot jih je prvotno ustvarila. Ta izravnalna postavka – ki se imenuje stanje v sistemu TARGET – je terjatev (ali sredstvo) za nemško centralno banko in obveznost za italijansko centralno banko.

Seveda pa v valutni uniji, kakršna je naša, ni razlike med euri, ki so bili izdani v eni državi, in euri, ki so bili izdani v drugi. Euri so morali biti nekje izdani, vendar ni treba, da tam tudi ostanejo. Ena bistvenih značilnosti valutne unije je, da se denar lahko svobodno in preprosto premika iz ene države v drugo.

Zakaj so se stanja v sistemu TARGET povečala v času finančne krize?

Poslovne banke si denar med seboj navadno posojajo na denarnem trgu. Ko je leta 2008 izbruhnila finančna kriza, je zaupanje izpuhtelo, z njim pa tudi pripravljenost bank, da si medsebojno posojajo denar. Zato so se obrestne mere na denarnem trgu zvišale. Še posebej prizadete so bile poslovne banke v državah, ki so veljale za bolj ranljive. Ko obrestne mere denarnega trga odstopajo od ključnih obrestnih mer ECB, postane denarna politika manj učinkovita. ECB in nacionalne centralne banke v euroobmočju so zato posredovale, da bi zaščitile nemoteno transmisijo denarne politike po celotnem euroobmočju.

Poslovne banke so si od centralne banke lahko ob primernem zavarovanju izposodile toliko denarja, kot so ga potrebovale. Veliko tega denarja so porabile, da so nadomestile čezmejno tržno financiranje, ki je presahnilo. Na primer, nekaj centralnobančnega denarja, ki so si ga izposodile poslovne banke v državah, dojetih kot bolj ranljive, je bilo porabljenega za vračilo sredstev, ki so ga posodile poslovne banke iz držav, ki so veljale za manj ranljive. Tako so med letoma 2008 in 2012 stanja v sistemu TARGET naraščala zato, ker je bilo ustvarjenega veliko denarja, ki je bil na neto ravni prenesen v drugo državo.

Stanja v sistemu TARGET so se znova povečevala od leta 2015 do konca poletja 2022, čeprav iz drugih razlogov. V tem obdobju je bilo povečevanje namreč posledica sklepov o denarni politiki, ki jih je sprejela ECB skupaj z vsemi nacionalnimi centralnimi bankami euroobmočja.

S katerimi dejavnostmi so ECB in nacionalne centralne banke euroobmočja od leta 2015 prispevale k povečanju stanj v sistemu TARGET?

Leta 2015, v času, ko je bila inflacija vztrajno nižja od ciljne ravni, je ECB uvedla nov program, imenovan program nakupa vrednostnih papirjev (APP), ki je bil del svežnja ukrepov za vrnitev inflacije na raven, ki je skladna z inflacijskim ciljem. Marca 2020, po izbruhu pandemije COVID-19, je uvedla še izredni program nakupa vrednostnih papirjev ob pandemiji (PEPP), da bi zmanjšala dezinflacijska tveganja in tveganja za transmisijski mehanizem denarne politike. V okviru tega programa so centralne banke v vseh državah euroobmočja kupovale različno finančno premoženje v drugih državah v zameno za denar. Tako se je skupna količina denarja ponovno povečala, vendar je povečanje tokrat povzročil Eurosistem (ECB in nacionalne centralne banke euroobmočja).

Centralne banke pogosto kupujejo vrednostne papirje od vlagateljev iz drugih držav, tudi iz držav zunaj euroobmočja. Ti vlagatelji imajo bančni račun navadno odprt v enem od finančnih središč euroobmočja, kot so Frankfurt, Luxembourg ali Amsterdam.

Vzemimo na primer, da je v okviru programa nakupa vrednostnih papirjev španska centralna banka kupila obveznico od vlagatelja, ki je imel svoj bančni račun odprt v Frankfurtu. Da bi prenesla denar na nemški bančni račun prodajalca, je morala Banco de España opraviti čezmejni prenos po sistemu TARGET. Plačilo je bilo knjiženo v dobro bančnega računa prodajalca in nemška centralna banka je zabeležila povečanje svoje terjatve v sistemu TARGET, medtem ko je španska centralna banka zabeležila povečanje svoje obveznosti v tem sistemu.

Ker je bilo veliko vrednostnih papirjev kupljenih od vlagateljev z nemškim bančnim računom, je denar pritekal v Nemčijo. Zatem je v državah, kot je Nemčija, tudi ostajal, saj je bila donosnost drugih varnih naložb (kot so domače državne obveznice) razmeroma nizka. Zaradi te akumulacije denarja se je terjatev Deutsche Bundesbank v sistemu TARGET povečevala. Hkrati so se povečale obveznosti držav, ki so denar pošiljale.

Poleg tega je Eurosistem kot odziv na pandemično krizo povečal obseg financiranja, ki ga je kreditnim institucijam zagotavljal prek tretje serije ciljno usmerjenih operacij dolgoročnejšega refinanciranja (CUODR III). S tem se je povečal skupni obseg razpoložljive likvidnosti, kar je ustvarilo priložnost za nadaljnje povečanje stanj v sistemu TARGET.

Povečanje stanj v sistemu TARGET2 torej ni zaskrbljujoče?

Stanja v sistemu TARGET2 so lahko pomemben pokazatelj dogajanj v gospodarstvu (kažejo, v katero smer se premika denar po euroobmočju). Vendar pa se dejavniki, ki povzročajo to premikanje, s časom lahko spreminjajo in v vsakem primeru je ena temeljnih značilnosti valutne unije, da se denar premika preko državnih meja.

Stanja v sistemu TARGET lahko včasih kažejo, da je nekaj narobe (npr. če veliko denarja odteka iz določene države zaradi zaskrbljenosti glede njene finančne situacije). V takem primeru stanja v sistemu TARGET niso edini znak, da nekaj ni v redu.

Povečevanje stanj v sistemu TARGET med državami do avgusta 2022 je bilo predvsem posledica ukrepov denarne politike, ki jih je zasnovala ECB, da bi podprla vrnitev inflacije na raven, ki je skladna z inflacijskim ciljem Sveta ECB, ter zagotovila nemoteno transmisijo denarne politike. Povečevanje ni bilo rezultat napetosti in motenj v delovanju finančnega sistema.

Zakaj so se stanja v sistemu TARGET konec poletja 2022 začela zmanjševati?

Skupno stanje v sistemu TARGET – vsota vseh terjatev v sistemu TARGET ali enakovredno vseh obveznosti – je najvišjo vrednost doseglo proti koncu avgusta 2022, ko je znašalo približno 1,9 bilijona EUR. Operacije, povezane s tretjo serijo ciljno usmerjenih operacij dolgoročnejšega refinanciranja (CUODR III), so začele dosegati zapadlost septembra 2022, nato pa je ECB oktobra 2022 napovedala ponovno umerjanje operacij CUODR III, da bi jih uskladila s splošno normalizacijo denarne politike. Zaradi tega ponovnega umerjanja so banke v velikem obsegu odplačevale posojila, prejeta v okviru CUODR III, zaradi česar se je zmanjšala količina presežne likvidnosti v bančnem sistemu. To je po drugi strani povzročilo, da so se stanja v sistemu TARGET zmanjšala. Eurosistem je julija 2023 tudi prenehal s ponovnim reinvestiranjem v okviru programa nakupa vrednostnih papirjev (APP). Drugače kot pri neto nakupih vrednostnih papirjev se ob zapadlosti vrednostnih papirjev, ki jih izdajo subjekti s sedežem v isti državi kot nacionalna centralna banka, ki ima v lasti obveznice, čezmejne transakcije ne izvedejo takoj. Na primer, zapadlost vrednostnih papirjev, ki jih je izdala domača država nacionalne centralne banke, sproži plačilo te države nacionalni centralni banki. Zato dejstvo, da se zapadli vrednostni papirji, kupljeni v okviru programa nakupa vrednostnih papirjev, ne reinvestirajo, nima neposrednega vpliva na stanja v sistemu TARGET. Ima pa lahko posreden vpliv preko nakupov novih obveznic, ki jih morajo države izdati, da bi financirale izplačila zapadlih obveznic, kadar gre za nedomače subjekte. Ob koncu leta 2024 je skupno stanje v sistemu TARGET znašalo okrog 1,6 bilijona EUR.